Vzroki za vojno v Sloveniji
Vzroki za vojno v Sloveniji
Del narodove samozavesti je neustavljiva težnja, da je na svojem ozemlju sam gospodar. Slovenski državi zgodnjega srednjega veka sta bili Karantanija in Karniola, potem pa smo Slovenci vse do 1918. leta ostali pod peto tujih gospodarjev. Ob propadu Avstro-Ogrske je 29. oktobra 1918 nastala prva slovenska država v novejši zgodovini, drugič se je slovenska državnost oblikovala med narodnoosvobodilnim bojem v letih 1941-1945, obakrat pa se je izgubila v jugoslovanskih okvirih. Slovenska republika je imela po drugi svetovni vojni vse elemente države, le samostojna ni bila in zato ni mogla odločati o svoji usodi. Takšno stanje pa ni moglo trajati v nedogled.
Pot v vojno v Sloveniji
Do vojne za Slovenijo je prišlo zaradi nasprotovanja slovenskim težnjam po decentralizaciji in demokratizaciji. Ker so bili predlogi SR Slovenije po drugačni ureditvi odnosov zavrnjeni in ker se je velikosrbski pritisk nenehno stopnjeval, najprej na Kosovu in nato vedno bolj grozeče tudi v drugih delih Jugoslavije, se je decembra 1990 na referendumu velika večina prebivalcev Slovenije odločila za samostojno in neodvisno državo. Oborožen nastop proti demokratičnim spremembam v Sloveniji in na Hrvaškem je JLA začela pripravljati že po večstrankarskih volitvah maja 1990, in sicer z odvzemom večine orožja Teritorialni obrambi. K razpadu Jugoslavije je bistveno prispeval nastop velikosrbskih sil s Slobodanom Miloševićem na čelu. Ideja o veliki Srbiji in o obračunu z drugače mislečimi je imela zagovornike tudi v vrhu armade, čeprav je velik del oficirjev JLA ob pripravah na obračun dolgo verjel, da gre za obrambo jugoslovanske ideje o enakopravnosti narodov. Razglasitev samostojne države je Slovenija pripravljala tudi s krepitvijo svojih oboroženih sil - Teritorialne obrambe in policije. Slovenska skupščina je 28. septembra 1990 sprejela ustavno dopolnilo, ki je določalo, da je v miru in izrednih razmerah pristojnost nad Teritorialno obrambo prenesena na Predsedstvo RS. Predsedstvo, ki ga je tedaj in med vojno vodil Milan Kučan, je takoj imenovalo vodstvo novega RŠTO z Janezom Slaparjem na čelu. Predsedstvo RS je 18. marca 1991 v vedno bolj zaostrenih razmerah ustanovilo Operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ki sta ga vodila Igor Bavčar in Janez Janša. Usklajevalo je varnostne in obrambne priprave in med vojno opravljalo naloge štaba vrhovnega poveljnika. Glavni oboroženi sili Slovenije sta bili teritorialna obramba in policija. Pomembne naloge pri varovanju življenj in dobrin so imele Civilna zaščita ter kriminalistična služba in VIS. Taktika obrambe Slovenije je temeljila na dokumentu iz aprila 1991, ki je govoril o možni razdružitvi z obrambnega vidika. V primeru oboroženega nastopa JLA je bilo načrtovano blokiranje vseh enot in vojašnic v Sloveniji, ustavitev prodorov JLA s hrvaške smeri in aktivni nastop tam, kjer bi bile slovenske obrambne sile v prednosti. Za kraj prvega obračuna z novo Slovenijo je JLA izbrala Maribor, kjer je 23. maja 1991 izzvala incident, ki ga je skušala izrabiti za nastop proti učnemu centru Teritorialne obrambe. Šla je celo tako daleč, da je ugrabila slovenskega pogajalca podpolkovnika Vladimirja Miloševiča. Pod kolesi vojaškega oklepnika je umrla tudi prva slovenska žrtev Josef Šimčik iz Miklavža. Odločen odpor pripadnikov centra in odziv Mariborčanov sta armadne načrte preprečila. Slovenska skupščina je ustavni zakon o samostojnosti sprejela 25. junija 1991, na mejnih prehodih so bile jugoslovanske table in zastave zamenjane s slovenskimi in postavljeni mejni prehodi proti Hrvaški. Isti večer se je v Beogradu sestal Zvezni izvršni svet. Sprejel je odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji, s čimer sta imeli JLA in zvezna policija odprto pot za oborožen nastop proti Sloveniji. Vojaško-policijski nastop je bil v prvi fazi uperjen proti slovenskim mejam in letališču Brnik. Ko bi bila Slovenija odrezana od sveta, bi v drugi fazi prišel na vrsto obračun z delom Slovenije, ki je zagovarjal samostojnost, zamenjali pa bi tudi staro politično vodstvo z novim, ki bi bilo marioneta za uresničevanje srbskih ciljev. Proti mejnim prehodom z Italijo so 26. junija prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so reagirali proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir JLA. Taktika nastopa JLA proti slovenskim mejnim prehodom je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je najprej pozival k predaji prehoda, nato je sledila grožnja z orožjem in nazadnje streljanje v bližino prehoda in v centre odpora. Po izkušnjah na Kosovem in na Hrvaškem je JLA tudi v Sloveniji aktivirala oborožene sile, vendar napačno predvidevala, da bodo tudi Slovenci pokorjeni brez težav. Zato so bile enote JLA brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje, upoštevana pa niso bila bistvena taktična načela, da tanki ne nastopajo brez podpore pehote. Enote za vojaški poseg proti Sloveniji so oblikovali ljubljanski, mariborski, reški, zagrebški in varaždinski korpus ter letalski korpus JLA. Vsi so bili pod poveljstvom 5. armadnega poveljstva v Zagrebu. V Sloveniji je imela JLA približno 22.300 vojakov, slovenska Teritorialna obramba 16.000 pripadnikov, med vojno pa se je število povečalo na 35.200. Slovenska policija je imela okoli 10.000 aktivnih in rezervnih pripadnikov, JLA pa je imela popolno premoč v orožju in močne oklepne enote s podporo vojnega letalstva. Slovenska vojska in policija sta imeli samo pehotno oborožitev, nekaj protiletalskih topov 20 mm in minometov 82 mm, vendar niti enega tanka, letala ali topniških enot. Boju z oklepniki so bili namenjeni ročni raketometi, obrambi pred nizko letečimi letali pa prenosne rakete strela.
Brigadir Janez J. Švajncer