POHODNIKI ZASAVSKIH VETERANSKIH ZDRUŽENJ OPRAVILI TRINAJSTI LOJZOV POHOD OD KUMA DO TRIGLAVA

Zasavje

ZASAVSKI VETERANI ŽE TRINAJSTIČ OD KUMA DO TRIGLAVA

V nedeljo, 3. julija smo se zjutraj na Kumu zbrali veterani pohodniki, nekaj svojcev in članov predsedstva, da bi pospremili pohodnike na letos 198 kilometrov dolgo pot od Kuma do Triglava, tako, da bi prisostvovali 9. julija ob 13. uri proslavi na Rudnem polju na Pokljuki, v čast in spomin prvopristopnikom na vrh Triglava, trem partizanskim patruljam, ki so leta 1944 (30.5., 2.8. in 20.10.) razvile slovensko zastavo pri Aljaževem stolpu, ter na razvitje leta 1991, 12. junija popoldan, ko je enaindvajset gorskih reševalcev pod vodstvom Janeza Brojana izobesilo 9 metrsko slovensko trobojnico.  

Letošnje poti se je udeležilo šestnajst veteranov  pohodnikov in sicer devet iz OZVVS Zasavje, štirje iz vrst Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Hrastnik in trije pripadniki PVD Sever Zasavje.

Po zajtrku in krajši slovesnosti pri veteranskem obeležju pri oddajniku na Kumu, kjer nam je predsednik OZVVS Zasavje Božo Majcen predal pohodniško zastavo, prevzela sta jo Mirko in Vojko, kot vodji pohoda.

Prvi jo je ponosno nosil najmlajši pohodnik Martin.

Okrog osme ure smo se poslovili in odkorakali v  dolino proti Potjorku, kjer nas je s prvo osvežitvijo pričakal Tenki.

Pot smo nadaljevali po Zagorski dolini do Kisovca, nakar smo jo mahnili čez Šemnik, Krače in na Zasavsko Sveto Goro.

Naslednje jutro smo po zgodnjem zajtrku krenili proti Vačam in Slivni, nad Dešnom proti Uštam in po severnih obronkih Ciclja in Murovice do Svete Trojice.

V gasilskem domu v Žejah nas je pričakal Tenki s hladno pijačo in kosilom, da smo lahko nadaljevali pot čez Ihan, Depalo vas, Trzin in mimo gradu Jablje v gozd čez Dobeno na Rašico, kjer smo prenočili.

Tega dne smo prehodili 43 kilometrov, kar je bila najdaljša trasa na letošnji poti.

Tretji dan smo se spustili proti Povodju in severno od Šmarne gore do Medvod in proti Škofji Loki.  Krajši postanek in potem do Podpulferce, pa v hrib pod Lubnikom in več ali manj po grebenih do koče na Starem vrhu, kjer nas je Gregor z družino prijazno sprejel in bogato pogostil. Tudi tega dne smo prekoračili 40 kilometrov… Pa bi jih težko, če nas Tenki ne bi razvajal s hladno pijačo in nas poiskal nekajkrat, ko je bilo najhuje! Nekje na poti do Starega vrha smo malo pred peto popoldan prehodili stoti kilometer.

Po zajtrku slovo z gospodarjem in odhod po gozdnih cestah proti Blegošu, seveda smo ga obšli in se napotili v dolino proti Zalemu Logu v Selški dolini. Nismo hodili prav dolgo po relativno ravnem, malo za Podroštom smo se začeli vzpenjati proti Sorici, krajši postanek in naprej proti Soriški Planini. Pri koči (pa vmes tudi parkrat) nas je že čakal Tenki, kamor smo prišli kmalu popoldan. Imeli smo dovolj časa, da se očedimo in gremo mirno na večerjo.

Petega jutra smo vstali sorazmerno zgodaj in jo mahnili v dolino Bistrice, nekaj časa po cesti, potlej pa v gmajno in po stezicah mimo Raven v Bohinjsko Bistrico k Johanu na pijačo in malico. Potem pa skupaj naprej čez  Bohinjsko Dobravo v Polje, na parkirišču Na Rju smo se spet dobili s Tenkijem, hladna pijača in še kaj… Čez brv smo prečkali Savo Bohinjko in nadaljevali pot po pešpoti in kolesarski stezi proti Stari Fužini. Postanek, osvežitev in vzpon proti Uskovnici.

Ker ima dež v Bohinjskem kotu mlade, nas je seveda napralo, tako, da smo piskali dežnike, vetrovke in pelerine, kakor pač kdo in nadaljevali do prenovljene koče na Uskovnici.

Prijazen sprejem, okusna večerja in lepa namestitev v popolnoma prenovljenih sobah so nam dvignili razpoloženje, ki ga je malo načelo deževje… Nemalo pa smo bili presenečeni nad odtoki v kopalnicah, saj je voda silno počasi odtekala.  Škoda, pa tako lep objekt!

Po zajtrku smo se napotili proti planini Konjščica, naprej na Studorski preval in pod Velikim Draškim vrhom in Toscem na Vodnikovo kočo, ter do Konjskega prevala. Tu smo se ločili in del je šel proti Kredarici, del pa do Vodnikove koče  in od tam na vrh Triglava, potlej pa na Kredarico, kjer smo prisostvovali proslavi, se družili z drugimi pohodniki in prenočili.

Naslednje jutro smo se odpravili na Rudno polje.

V vojašnici smo se smeli očediti in pripraviti za častni defile proti prireditvenem prostoru.

Program zaključne proslave so oblikovali Orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor, recitatorji, slavnostni govornik je bil Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije.

Zaključni slovesnosti so prisostvovali tudi številni dolgoletni udeleženci pohodov na Triglav, ki pa te poti ne zmorejo več.

Kot je že leta v navadi, so po nas pohodnike iz Zasavja prišli tovariši z območnega združenja in nekateri svojci pohodnikov z avtobusom ter nas odpeljali domov.

V Našem hramu v Kisovcu smo se ustavili, imeli pozno kosilo in članu predsedstva, ki ga je pooblastil predsednik OZVVS Zasavje Božo Majcen, Martinu Pustu svečano predali pohodniški prapor v hrambo do prihodnjič.

 

Besedilo MM, slike iz pohodniške zbirke