Slovesnost na Kumu v počastitev Dneva državnosti

USPELA SLOVESNOST NA KUMU

V soboto, 19. 6. 2021 smo na Kumu uspešno izvedli slovesnost, s katero smo obeležili Dan državnosti, 30. obletnico samostojnosti in se spomnili dveh letalskih napadov na Kum v času Slovenske osamosvojitvene vojne.

Slovesnost je počastilo 11 praporščakov s prapori, prisotni pa so bili poslanec DZ, g. Soniboj Knežak, generalni sekretar ZVVS g. Mitja Jankovič, podžupanja Trbovelj, ga. Maja Krajnik, župana Marko Funkl in Matjaž Švagan, poveljnik 20. Pehp PPK Gregor Hafner, predsedniki oz. predstavniki vseh domoljubnih in veteranskih organizacij, ter okoli 250 veterank, veteranov, Zasavčank in Zasavcev. V kulturnem programu so sodelovali kvintet godbenikov Delavske godbe Trbovlje, tenorist Riko Majcen in harmonikar Jernej Pikel, slovesnost pa je povezovala ga. Lucij Cestnik.  

Predsednik OZVVS Zasavje je pozdravil in nagovoril prisotne, slavnostni govornik g. Rok Sterniša pa je v čustvenem govoru opisal, kako je s pripadniki protiletalske baterije in pripadniki Dobovškega voda TO doživljal oba letalska napada.

Za dobro sodelovanje in delovanje v organizaciji, pa smo se v drugem delu slovesnosti, s podelitvijo priznanj zahvalili naslednjim posameznikom:

SREBRNI ZNAK ZVVS smo podelili: učiteljici Alenki STOPAR in Heleni KLANČNIK iz OŠ Trbovlje,

BRONASTO PLAKETO ZVVS smo podelili: Milanu  BAJDI,  Radu LESKOVŠKU, Antonu GREBENCU, Ivanu KMETIČU, Janezu BORŠTNARJU, Martinu PUSTU, Zdenku LADIHi in Zoranu MATEŠIČU.

SREBRNA PLAKETA ZVVS je prejel Bojan ŠOPER.

ZLATA PLAKETA ZVVS je bila podeljena Alojzu ŽUŽLU in Jožetu RANZINGERJU,

RED II. STOPNJE ZVVS pa je prejel  g. Emil BOVHAN  

Priznanje SPOMINSKA PLAKETA ZVVS smo podelili Krajevni skupnosti Dobovec.

SPOMINSKO PLAKETO ZVVS pa je prejela ZASAVSKA VETERANSKA POHODNA SKUPINA. 

KUM, 28. JUNIJA 1991

28. junija 1991, pred tridesetimi leti, ko nas večina še sploh ni bila stara 30 let, smo pripadniki 32. lahkotopniške baterije protizračne obrambe iz Trbovelj namesto predvidene tridnevne vaje dobili povelje zavarovati oddajni center na Kumu pred morebitnim poskusom zavzetja s strani desantnih enot jugoslovanske armade. Sicer dobro opremljena in usposobljena baterija, ki je štela 48 ljudi, je takrat ostala brez svoje glavne oborožitve, osmih enocevnih 20-milimetrskih protiletalskih topov Flak, ker se je njihovo strelivo nahajalo v celjskih skladiščih, ki pa so bila takrat pod nadzorom jugoslovanske armade. Kot nadomestno orožje smo uporabili štiri enocevne 20-milimetrske topove M75 Partizanac in težki mitraljez Browning 12,7 mm, katerih pa velika večina sploh še ni videla, kaj šele znala uporabiti. Na vrh Kuma, katerega so sicer že dva dni varovali pripadniki pehotnega voda Krajevne skupnosti Dobovec, smo prišli okrog 13.30 ure in takoj začeli razmeščati in pripravljati topove za delovanje ter se dogovarjati o postopkih v primeru različnih možnih dogodkov. Nedolgo po našem prihodu, še med pripravo topov, pa smo nenadoma zaslišali hrup letalskega motorja in skoraj v istem trenutku tudi rezke rafale močnega avtomatskega orožja. Deli oddajnega stolpa in anten so leteli po zraku, iz stavbe se je zakadilo, pred nami se je pojavilo lovsko letalo Orel, takoj za njim pa še drugo. Napad, ki je trajal nekaj sekund, nas je popolnoma presenetil, ni pa nas zmedel toliko, da ne bi poskušali drugega letala, ki je naredilo še izvidniški krog okoli vrha, »poslati k hudiču«. Žal je nekaj tehničnih napak na še nepripravljenih topovih onemogočilo streljanje kar trem topovskim oddelkom. Četrti oddelek je izstrelil dolg rafal, vendar je bilo zaradi bližine letala nemogoče premikati top dovolj hitro in njegova zrna so letela le nekaj metrov za njim. Oddelek s težkim mitraljezom je uspel iz starega Browninga (veterana druge vojne) izstreljevati le posamezne naboje, vendar so kljub temu vztrajali in poskušali nemogoče.

Nekaj sekund zmede in velikega strahu je zamenjala jeza. Če je kdo do tedaj še upal na miren razplet dogodkov, je ob pogledu na razcefrane antene vedel, da se gre zdaj zares. Še bolj nas je raztogotilo, ko smo zagledali naše kolege iz Dobovškega voda, ki so se znašli točno v liniji letalskih topov in se okrvavljeni in raztrgani preklinjajoč prebijali iz gozda. Jugoslavije, kot smo jo do tedaj poznali, za nas ni bilo več.

Naša baterija je imela med letalskim napadom zaradi zvina noge med hitenjem do topa enega poškodovanega, Dobovški vod pa zaradi delcev eksplodiranih topovskih granat kar sedem ranjenih, od katerih je eden ostal težek invalid in kasneje zaradi posledic ran umrl. Oddajni center Kum je utrpel precej škode, uničen je bil tudi glavni transformator, zato je začasno prenehal delovati.

Ker so se predvidevanja o zračnem desantu na Kum izkazala za zmotna, se je pokazalo, da smo v takšni obliki in s takšno oborožitvijo pripadniki Dobovškega voda in baterije na vrhu Kuma preveč izpostavljeni in nikakor ne moremo zagotavljati ustrezne obrambe pred napadi letal. Dobovški vod se je kmalu po napadu umaknil nižje, do Lontovža, kje so začeli izvajati nove naloge varovanja in patruljiranja na območju vrha Kuma. Naša baterija je na vrhu ostala do večera, nato smo prenočili v Smučarski koči v Lontovžu.

Če je odhod z vrha Kuma prinesel vsaj začasno olajšanje nam, pa so resnično bitko vodili tehniki iz oddajnega centra, ki so se takoj lotili popravil in kmalu usposobili preluknjani stolp za ponovno oddajanje. Ekipa tehnikov je kljub nevarnosti ves čas ostala v poslopju oddajnika, ter sproti odpravljala napake in skrbela za nemoteno delovanje.

Naslednje dni je bila baterija postavljena kot nekakšna protiletalska zaseda nad Lipčevimi travniki. Ta čas smo izkoristili, da smo se dodobra spoznali z našimi topovi, saj je vse kazalo na to, da jih bomo morali še uporabiti. Deležni smo bili tudi nekaj opozoril pred napadi iz zraka, ki pa so se k sreči izkazala za lažna. Zaradi izredno majhne možnosti nočnih napadov smo se po sončnem zahodu odpeljali prespati tistih par ur teme v Smučarsko kočo v Lontovžu. Noči v smučarski koči, ki je postala kar naša kasarna, so bile dokaj sproščene, saj so se naši kolegi iz Dobovškega voda podnevi in ponoči potikali nekje blizu in prestregli vsakogar, ki je hotel priti blizu.

2. julija zjutraj smo prejeli povelje o premestitvi baterije na nov položaj. V Lontovžu, kjer smo se pripravljali na premik, bi morala polovica baterije oditi proti Ključevici, dva topa sta bila že pripeta na vozili, ko so z vrha Kuma zagrmele močne eksplozije. Tokrat smo bili v trenutku pripravljeni in ko se je nad nami prikazalo letalo, so se proti njemu usuli rafali iz dveh Partizancev in Browninga. Topa, ki sta bila že pripeta na vozili, zaradi drevja sicer nista mogla streljati, zato pa je proti letalu pokalo iz vseh mitraljezov in pušk ter celo pištol. Sledovi svetlečih zrn iz naših Partizancev, ki so se vrteli okrog letala, niso puščali dvoma o zadetku, vendar je bilo letalo le lažje poškodovano in je lahko odletelo nazaj v svojo bazo. Naše trditve o zadetku je kasneje potrdila najdba pokrova pilotske kabine letala.

Takoj po napadu smo se sprva z baterijo zatekli v gozd, nato pa na nove položaje v Ključevici. Oddajni center je tokrat utrpel manjšo škodo kot prvič, ranjenih k sreči ni bilo, tehniki pa so spet takoj odpravili napake. Kasneje smo ugotovili, da sta napad zopet izvedla dva Orla, ki sta tokrat poleg 23-milimetrskih topov uporabila še 8 raket 96-mm ter 16 raket 57-mm, ki pa so stolp popolnoma zgrešile.

V noči med 2. in 3. julijem smo na Kumu dobili nepričakovano pomoč – kompletno protiletalsko baterijo, oboroženo z našimi osmimi Flaki. Celjski teritorijalci so izpraznili armadna skladišča in strelivo za Flake je bilo zopet v Trbovljah. Baterija Flakov je bila v glavnem sestavljena iz bivših, vojaško že upokojenih članov, ki so se takoj odzvali na poziv in v eni noči zagotovili operativnost enote. »Ta stari« so s Flaki zasedli položaje na Kozlovi gori, »ta mladi« smo s Partizanci ostali na Ključevici, Dobovški vod pa je bil še vedno dan in noč nekje blizu in nas varoval.

Kljub grožnjam posameznih generalov jugoslovanske armade pa so se začele po 7. juliju, ko je bila podpisana Brionska deklaracija, razmere umirjati in napetosti so počasi popuščale. Kmalu se je situacija tako umirila, da na Kumu ni bilo več potrebe za močno protiletalsko enoto. Odtlej smo v Lontovžu izvajali le nekakšno dežurstvo s štirimi Partizanci in dvema tretjinama pripadnikov obeh enot.

27. julija smo prejeli povelje o demobilizaciji, še zadnjič »zgloncali« orožje, odšli v dolino, se »razdužili« in se raztepli vsak na svojo stran. Pa ne za dolgo. Že čez tri dni smo bili zopet v Lontovžu. »Ta mladi«, »ta stari« in Kumlanci na eni zasluženi in uspešni veselici.

V tejle zgodbi o naši vojni za Kum sem spustil cel kup stvari. Nisem pisal o strahu, tesnobah, pogumu, tovarištvu, pa tudi ne o smehu in »prismodarijah«. Tudi to je bilo prisotno. Nisem omenil Vere in Igorja, ki sta nam kuhala v Planinskem domu, Martinkovih Franceta in Juste, ki sta nam v Ključevici dala na razpolago svojo domačijo, Rudija, poveljnika kasarne Lontovž 91, poštarja Mihata s hitro pošto trikrat na dan. Nisem omenil kumlanskih domačinov in vikendašev, našega štaba TO in še mnogih posameznikov. Tudi oni so bili z nami. Čeprav smo ravno na Kumu, kot edini v Sloveniji uspeli vsaj malo preluknjati tisti prekleti aeroplan, se mi to po tridesetih letih več ne zdi naš največji uspeh. Vsi iz te zgodbe se namreč še vedno poznamo, se pozdravimo, si pomahamo, rečemo kakšno besedo ali gremo na kavo. In se še vedno zanesemo drug na drugega.

Rok Sterniša

KUM 2021

Spoštovani vsi danes tukaj zbrani. V veliko čast mi je, da vas danes lahko pozdravim v imenu vseh članov in članic Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zasavje. Razlogi za današnje srečanje so vam verjetno poznani:

-    dostojno želimo proslaviti Dan državnosti in 30. obletnico osamosvojitve,

-    ter spomniti se in ohraniti spomin na dva letalska napada na Kum, v času osamosvojitvene vojne.

V spomin na 25. JUNIJ 1991, dan, ko je Slovenija formalno postala neodvisna država, Slovenci praznujemo Dan državnosti. Na ta dan je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Naslednji dan so na večerni proslavi pred slovenskim parlamentom prvič izobesili novo slovensko zastavo, prvič so v vojaškem postroju stali slovenski fantje, ki so vojaški rok služili le v Sloveniji, oblečeni pa so bili v takrat nove, maskirne uniforme TO.

Ko je takratni predsednik Republike Slovenije g. Milan Kučan svoj govor zaključil z besedami, »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan«, si nihče od nas ni predstavljal, da se bomo naslednjega dne zbudili v vojni. In čeprav nam je bila ta vojna vsiljena, smo 7. JULIJA 1991 iz nje izšli kot zmagovalci. Pripadniki obrambnih struktur nove države Slovenije smo uspešno odbili napad Jugoslovanske ljudske armade, Republika Slovenija pa je s tem potrdila svojo neodvisnost.  

Letos proslavljamo okroglo, 30. obletnico samostojnosti, odkar smo složni in enotni stopili skupaj in obranili neodvisnost in suverenost naše novo nastajajoče države. Z ramo ob rami s pripadniki takratne Milice, vseh ostalih struktur, organizacij in hrabrih posameznikov, nam je takrat uspelo dobiti bitko proti armadi, ki je takrat veljala za 6 ali 7 najmočnejšo v Evropi. Ne smemo pa pozabiti, da nam je v tem boju bila sreča zelo naklonjena; da je svoje k sladki zmagi prispeval tudi takratni slovenski politični vrh, vešč pogajanja in dogovarjanja in ne nazadnje, že takratna mednarodna prepoznavnost Slovenije.

 V času te osamosvojitvene vojne je bil  Kum dvakrat tarča letalskih napadov letal Jugoslovanske ljudske armade. Ne bom zgubljal besed o teh dogodkih - kako je takrat bilo, boste v nadaljevanju slišali od današnjega slavnostnega govornika, ki je kot pripadnik slovenske TO oba letalska napada preživel tukaj.

Tisti, ki verjetno imamo neke zasluge, da nam je pred tridesetimi  leti uspelo uresničiti stoletne sanje Slovencev po lastni državi, po lastnem materinem jeziku, po mednarodni prepoznavnosti in enakopravnosti se tudi tukaj na Kumu vsako leto sprašujemo, kdaj bomo dočakali tisto, za  kar smo takrat bili pripravljeni žrtvovati vse.

Kot je dejal naš predsednik Ladislav Lipič, smo veterani vojne za Slovenijo dolžni opozarjati na negativne odklone v družbi.  Če bi nam pred 3 desetletji nekdo rekel, da bomo kaznovani, če bomo na prostem jedli rogljiček, da bomo kaznovali tiste otroke, ki s protesti izražajo ustavno pravico po izobraževanju, da bomo na veliko potvarjali zgodovino, jemali revnim in dajali bogatim, živeli v času, ko ne bo treba upoštevati odločitve parlamenta in ustavnega sodišča, živeli v času, ki bodo sovražni do intelektualcev, novinarjev, kulturnikov, umetnikov in da bomo tiste, ki upamo jasno povedati, da nismo zadovoljni z načinom vodenja države pošiljali v Venezuelo, bi se mu verjetno vsi smejali. Pa so se in se še vedno dogajajo ti odkloni.

V 30 letih smo doživeli marsikaj. Na vsakem koraku se govori o ne izključevanju, vsi smo vabljeni k sodelovanju, pa vendar se na vsaki slovesnosti, ko se govori o naši zgodovini, pozabi omeniti 4 leta trajajoč partizanski NOB, nikoli pa ne pozabi omeniti povojnih pobojev.

Prvi predsednik slovenske vlade nas je že dolgo časa nazaj označil kot »Beogradu ali režimu podrejeno TO, ki da smo maja 1990 nečastno končali svoj vek s predajo orožja« in da je 17. decembra 1990 ob prvem postroju zaščitne brigade MORiS prvič zadišalo po slovenski vojski.

Ja kaj pa mi, pripadniki TO, ki smo od ustanovitve 20. NOV. 1968 dalje ustvarjali in nadgrajevali TO, mi pa nismo bili slovenski vojaki? A smo bili tuja vojska? Morda režimska, čeprav smo se z orožjem postavili v bran proti tistemu režimu, ki nas je ustvaril?

Kaj pa pripadniki slovenske milice, s katerimi smo z ramo ob rami stopili v bran novo nastajajoči državi, a oni tudi niso bili Slovenci?

Kaj pa partizanske enote NOB, ki so v vseh 4 letih druge svetovne vojne v nečloveških razmerah kljubovale, vezale nase in izčrpavale okupatorja in domače izdajalce? A ti, ki so se 4 leta borili proti nacizmu in fašizmu, tistemu, ki nam je hotel vzeti materin jezik, kulturo, domovino, a ti tudi niso bili slovenska vojska?

Kar se pa razorožitve TO tiče, pa naslednje; če bi se ta prvi predsednik slovenske vlade želel vsaj malo informirati o t.i. razorožitvi bi izvedel, da celo takrat, ko smo po njegovem predali orožje, nismo ostali brez orožja. Kljub delni predaji orožja maja 1990, smo ga za lastne potrebe imeli zadosti. Celo toliko, da so si veliki štirje osamosvojitelji in še mnogo tistih, ki so spadali v njihovo politično opcijo, s preprodajo »viškov orožja Hrvatom in Bošnjakom « za vse življenje zagotovili eksistenčni obstoj.

Po 30. letih smo prišli tako daleč, da politika nas veteranov, ki smo si z orožjem v rokah priborili samostojnost in neodvisnost, na državne proslave niti ne povabi.

Pa nič hudega. V treh desetletjih smo se vsi postarali in tudi posiveli. Vem pa, da lahko zaradi prispevka vseh veteranov, ki smo se v zadnjem stoletju borili za obstoj slovenskega naroda, danes tukaj slavimo - govorimo v slovenskem jeziku in živimo v samostojni državi. Slovenskemu ljudstvu smo končno uresničili stoletne sanje, zato smo na svoj prispevek v tem boju lahko upravičeno ponosni.

Hvala županji, županoma, predsednikom sorodnih veteranskih in domoljubnih organizacij, Zvezi veteranov, Slovenski vojski in seveda vam veteranke in veterani, za podpiranje našega delovanja in za vašo aktivno sodelovanje pri ohranjanju našega izročila.

Ostali bomo domoljubi, naša resnica bo vedno temeljila na dejstvih, resnici, PRAVEMU sodelovanju, ohranjanju in negovanju spomina na našo zgodovino. S seznanjanjem mlajše generacije na našo polpreteklo zgodovino, pa bomo zagotovili, da naš prispevek ne bo nikoli pozabljen, ter da bomo tudi v  prihodnosti lahko ponosno hodili in živeli v naši lepi Sloveniji.           

HVALA IN SREČNO SLOVENIJA

                                                                                                                                  Božo Majcen